misliš
da polagaš besede v zibelko
a padajo v praznino kakor golobradi mladeniči ki se ne upajo zbežati z bojišča
s svojo prestrašeno belino pojijo tujino teme
v grmenju zblaznelosti se ne slišijo nedokončani kriki
svetleči bliski označujejo le naključne smrti
ostanki končajo zamolčani ali pod zapisom »neznan«
ruševine najprej poselijo podgane
nato se k nebu dvigne nov blišč
veliko junaških zgodb bo šlo od ust do ust od založnika do založnika od laži do denarja
kontrast med belimi površinami in črnimi odtisi se bo zdel resničen
kakor zven navčka se bodo drobili šepeti v edine resnice
in vse se znova začne v temnih prostorih pohote
iz semen požene znova sovraštvo in pohlep
vzcveti slepota novih smrti
v zibelko si položil kačo
in misliš
da boš iz nje dvignil besedo
Beseda ne vstane preden ne vstopimo v grob. Do takrat ni Jezus, ni bog.
Težko je to razložiti nekomu, ki ne razlikuje med svetoboljem in resnično bolečino.
Iskrena pesem.
Ne razumem povsem tvojega vzgiba. Bi molk kaj spremenil.
Lp, m
urednik
Poslano:
30. 07. 2022 ob 09:22
Spremenjeno:
30. 07. 2022 ob 11:38
Dotikam se spoznanja dobrega in zla. V začetku naj ne bi bilo (s)poznavanja dobrega in zla. Šele nato je prišlo spoznanje. Vendar bi bilo resnično spoznanje zla le v razumeti, dokaz pravega spoznanje zla pa šele v tem, da ga zavržemo! Imamo besedo, da to uresničimo! Zdi pa se, da zibamo kačo (iz raja). Ali pa je prav beseda postala kača?
p.s.: seveda nisem vsega razprl; v pesmi mora ostati še nekaj za nova vprašanja, sicer se z zadnjim prebranim verzom izpoje.
Pesem je lepa v svoji grozoti.
Pesem je lepa v svoji grozoti.
Ja, zakaj se s samim spoznanjem, da sem npr. sebičen človek, len, to ne spremeni. Ustvarim ideal nesebičnosti in ga zasledujem, kar je nadaljevanje sebičnosti.
Ljubezen je preobrazba, vendar se ne zgodi. Se pravi, ne razumem do konca konsekvenc sebičnosti.
Živimo v precepu med mislijo in prakso. Le ko smo z vsem srcem pri stvari, je percepcija že akcija.
Oprosti, precej pridigarskemu tonu, se zavedam, da gre za resne in kompleksne stvari, kot je, zakaj ubijamo v imenu idealov, itd.
So le izgovor s katerim prikrijemo dejstvo, da v resnici želimo ubijati. Mnogi med nami so promilitantni. Kaj si s tem človek dokaže, ne vem.
Zelo zanimiva pesem, o repeticiji zla in še o mnogočem.
Lp, m
Nada, hvala! Včasih je treba verze zapisati brez zadržkov!
Lp!
Jošt Š.
miko, težka so bremena misli, a pri pisanju se mi zdi pomembno, da me od iskanja ne odvrne strah, kaj bom našel!
Lp!
Jošt Š.
veliko junaški zgodb bo šlo od ust do ust od založnika do založnika od laži do denarja
kontrast med belimi površinami in črnimi odtisi se bo zdel resničen
Lp, Stojan
Hvala, Jošt. Odlična pesnitev!
Lep pozdrav, Marija
Stojan, Marija,
srčna hvala za odziv!
Lp!
Jošt Š.
Ooooooodlična mi je, ta pesem, večkrat jo berem, bolj mi je.....Pesem.
Leeeepovte pozdravljam, :) Majda
urednik
Poslano:
04. 08. 2022 ob 14:25
Spremenjeno:
04. 08. 2022 ob 14:25
Majda,
in s prelepimi pozdravi odmevam nazaj!
:)
Jošt Š.
Pesem, ki ubeseduje bolečino današnjika, morda nekaj drobnarij:
...
a padajo v praznino kakor golobradi mladeniči ki se ne upajo zbežati iz z bojišča
...
veliko junaških zgodb bo šlo od ust do ust od založnika do založnika od laži do denarja
kontrast med belimi površinami in črnimi odtisi se bo zdel resničen
kakor zven navčka se bodo drobili šepeti v edine resnice
in vse se znova začne v temnih prostorih pohote semen
iz imen semen požene znova sovraštvo in pohlep
vzcveti slepota novih smrti
...
Premisli in če želš, popravi,
lp, Ana
Ana, hvala za lekturo in nasvete.
Sem premišljeval, če bi še nekaj spremenil (kot vedno), pa so tvoji predlogi prevladali.
Lp!
Jošt Š.
Čestitke k pesmi, ki nas za dolgo časa zamisli,
lp, Ana
Ana, hvala!
Lp!
Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Milan Žniderič - Jošt Š. (urednik)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!