Ko se v meni žalost vije,
srce mi strahovito bije,
krepko me v želodcu zvije,
trpak nasmeh od znotraj gnije,
topli dež se naglo ulije,
bleda lica mi prekrije,
sonce se za oblaki skrije,
up življenja se razbije,
ko se v meni žalost vije.
Bistvo poezije je sporočilo, ne oblika. Jaz predlagam pisanje pesmi v prostem verzu s čim močnejšim poudarkom na vsebini.
Za morebitni navdih pisanja pesmi, ki naj bi bile v neki formi - vendar ne nujno - pa predlagam branje poezije Erike Vouk (Lasa pur dir, Rubin, ...), ki na tem področju prinaša svežino.
Lp!
Jošt Š.
Tudi jaz bi rekla, da tako ujemanje zlogov nekako pokvari sporočilo.
Razumem: žalost je tukaj ...
morda si lahko pomagaš z namigi uredništva, kjer je sicer govora o kriterijih izbora, a meni osebno se zdijo to zelo dobra navodila - usmerjanje v čim boljšo poezijo
Veliko lepih trenutkov ob branju in pisanju ti želim.
lp
pi
urednica
Poslano:
31. 07. 2022 ob 10:15
Spremenjeno:
31. 07. 2022 ob 10:17
Dobrodošel/_la na Pesem si tudi v imenu uredništva.
Zelo dobre nasvete si dobil/_a od Jošta, Nade in Irene. Poglobi se vanje. Pesem je zdaj rimanka, ki dobro ritmično teče, je zanka (prvi in zanji verz se ponovita - to mi je všeč), a ves čas vztraja pri istem rimanem obrazcu (glagoli na -ije), zato deluje precej zasičeno. Lahko poskusiš rimati raznorodne besede (npr. samostalnik in glagol) ali pa, kot je namignil že Jošt, napisati to pesem v prostem verzu. Poskusi, sicer pa se še oglasi in bomo pridali še kak komentar,
lepo, da si se nam pridružil/_a,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Ficus Lyrata
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!