Nekega dne, ko se bom zbudila,
svet bo drugačen in čisto nič siv,
tiste tesnobe ne bom več čutila,
ki si jo ti ob odhodu pustil.

Včasih sem, veš, te iskreno ljubila,
zdaj pa teptaš vse, kar kdaj je bilo,
krivdo, mi praviš, le jaz bom nosila
in da mi brez tebe ne bo več lepo.

Umrle so sanje skoz dneve in leta,
nisem več ista kot prej sem bila,
ti pa obstal si in čas ti ni tekel
in kar naenkrat sva se razšla.

Kdo ve, katero neznano križišče
je moje korake ločilo od tebe,
kdo ve, kako bo na poti naprej,
ko bom za spremstvo imela le sebe.

Vem,da si dober in dobra sem jaz,
a skupaj sva pekel na zemlji živela,
lažje bo tebi in mirna bom jaz,
ko bova jadra v drug veter razpela.

Nekega dne, ko ta dan bo že daleč,
svet bo prijazen in svetel in bel,
tista praznina se bo umaknila,
ki je nastala, ko ti si odšel.

coprnica z barja