Najbolj, sem se bal,
da na vozičku, bom pristal.
Ko postal sem invalid,
do tal sem bil pobit.

Zakaj si to nardila,
da srce si mi zlomila,
name brezobzirno pozabila,
čustva v sebi potlačila.

Ne bom te prebolel,
sem ljubiti, te želel.
Razdražene oči, zdaj jokajo,
potoki, moji bratje, so.

Velikanska bolečina,
že dolga leta, me razžira.
Počutim, se manj vredno,
ker odrivaš, me vedno.

Občasno te moram, na profilu pogledat,
(tega ne počnem nič več).
moral sem se, lepi ženski odpovedat,
(postopek bil je boleč).

Mišel Žafran, Narfaž Lešim