Kak dan je lepo
sesti nekam na sredino
majhnega mesta
in opazovati življenje
mimoidoče ljudi
ki hitijo po ustaljenih poteh
morda se jim pletejo po glavi
megalomanski načrti
za izgradnjo novega sveta
morda silijo v misli
drobne vsakdanjosti
v katere smo vpreženi ljudje
kaj bo treba kupiti v trgovini
kdo danes praznuje rojstni dan
da bo treba spet na pokopališče
in prinesti rože
tiste lepe bele v visokem podstavku
prižgati kako svečo
morda spustiti kako solzo

razmišljam
če prepoznajo
da nisem od tod
da prihajam od zunaj
iz večjega mesta
kjer čas teče drugače
rad bi jih vprašal
če so se jim tukaj uresničile vse želje
kakšen vonj imajo njihova jutra
a občutijo spokoj ob večerih
ko pod njihovim oknom igra čričkova pesem
nekje v daljavi pa morje
mehko buta v trdo skalovje
vprašal bi jih kako živijo
tako voljno
brez obžalovanja
v majhnosti
vsemogočega.

Tom Veber