Sonce je imelo trnje
in človek je imel v rokah
vrtnarski nož
Zatiral je plevel
On pa je vpil na Postaji
Goni se!
Goni se siva cipa!
Pet otrok imam
in moram jih preživeti
Prijemala se je za joške
za češpljo
našobila ustnice v
petdeset
petdeset
potem pa je govorila
joj joj joj
in nihče ni jokal
resnično
nihče ni jokal
... zelo direktno in pretresljivo!
Resnično, Nada, brez boga, brez ljubezni do vseh enake, brez dobrote, brez milosti. Človek je strašilo in revež. Družina je sebična entiteta, ki razpada in brez nje ni posameznika.
Naše pesniške sanje niso način kako živimo. Vendar gremo čez. Čeprav tega nihče ne bere. Ne pomisli. Izpoveduje se v eter.
Zato, hvala ti za odziv.
Lp, m
Naše pesniške sanje niso način, kako živimo.
Morda so sanje. Ali izpoved. Ali slika, kakršni bi radi bili. Ali ... karkoli pač že, gre zmeraj za sprejemanje teh slik, se mi zdi, Ni nam potrebno živeti v tujih slikah, lahko pa so nam všeč ali pa ne, predvsem zaradi umetniškega vtisa. Zaradi lepote izraza.
Tudi če se grdost izrazi v vezju, ko rečeš - waw, je to neka lepota.
Izpoved ali spoved, greha ni.
lp
pi
Vse spoštovanje, draga Irena. V resnici bi ti rad malo dvignil puls. M je V z nožem razrezal dojko in vendar sta skupaj. To isto dojko je napadel rak in so jo odrezali. Do balcaka sem sit štorije o vseprisotnosti, ljubezni do vseh enake in sploh ljubezni, sonc in senc in cele te njuejdzovske mavrične paste.
Ko si institucionaliziran, vidiš kaj v človeku odloča o tebi. MORAM sovražiti, da preživim.
Te zelo spoštujem. Vedno.
Lp, m
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: miko
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!