Miševi u ambaru
najpre, kolo povedu;
čineći, svoja gnezda
od kukuruzovine
i stare hartije.
Onda sami
pristanu da ih mačke
najpre muče,
ledenim pogledom;
pre nego što ih pojedu.
Nema večitih istina.
Ima velikih padova
i malih uspona.
Ne postoji nikakav
kuriozitet, nikakav
čarobni štapić.
Sa dna čaše
gleda te
samo mali miš;
trepće iz tame …
Človeka vedno nekaj gloda, kot da so miši ustvarjene za to, mačke pa, da jih polovijo. Svoj čas sem jih imel v nekem stanovanju, lovil sem jih v humane kletke in nosil ven...a so vedno prihajale nazaj...dokler nisem z glino zadelal lukenj, ker takrat mačk nisem imel...
Ili "oni miševi" koji gledaju sa dna čaše ... ako se tamo traže razrešenja; tačno, čoveka uvek nešto grize i muči a on ili vidi probleme tamo gde ih nema ili (obično) traži njihova rešenja tamo gde se ona ne nalaze i gde nikako ne mogu biti te ih tako - na pogrešan način - samo umnožava (probleme).
Uh. Da, i miševi iz rupe Delirijum Tremensa mogu "pojesti" Golijata.
O resničnih in prividnih miših v zanimivem spoju ... čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: dejanivanovic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!