Groza veje iz teh stihov.

Zdravo, Nada. Niso samo stihi.

 Spomni se samo usode severno in južnoameriških indijancev ob stiku z belo raso..., prišel si z ljubeznijo do zlata, potem Afrika, itd.

Vse skupaj se lahko prične zelo lepo, kot križanje in bogatenje kultur, konča pa kot brezobzirno plenjenje staroselcev.

Prav tako ima begunec svojo zgodbo. Toda, ali te ljubi?  Ko te preraste (načrtno), z nataliteto, te preprosto zaduši. 

Sem za internacionalizem, zemlja je vseh ljudi, toda, ne morem si kaj, da ne bi opazil kako malo je nekaterim mar mojega mesta in jezika.

Manjka še tretji del pesmi, kjer bi se vprašal kje, kdaj je človek v resnici doma. Brez instant religioznih odgovorov seveda.

Hvala za branje, zgodovina je učiteljica življenja, le pravilno jo razumimo.

Lp, m

Le kje smo resnično doma in kje si jemljemo pravico do odtujenega doma ...

Odlično, Miko, res bi bilo dobro zaključiti s tretjim delom, o katerem pišeš; zdaj imamo dve zgodbi, tretja pesem bi ju lahko povezala ... premisli in če želiš, dopiši,

lp, Ana

Hvala, Ana. Veliko razmišljam o tem koliko je dom tisto novo, ki še ni doma.

Lp, m