Poglej ga, samorog, tam na vogalu!
Si brenka pesem na staro kitaro
in kot nekoč - prebrisano, igrivo
nariše sanje na pisano grivo.
Poglej ga, spet se nosi, spet opleta
ta jezik samozvanega poeta.
Strupen, a hkrati tolažilen - 'zgleda,
da prija mu ta cirkus, vsa ta zmeda.
Mu glas odmeva kot poslednja oda!
Kakor doslej požvižga se na norme
in sam kreira mavrične si cilje ...
Poglej ga, čas mu riše izobilje.
Ker je bogat, kdor je v srcu "čuden",
kdor čuti da ne spada med okvirje.
Vsem na očeh je, glavni norec v vrsti!
Poglej ga - sreča mu igra pod prsti.
kaiiabonca