Želimo si, da pot kam vodi;

da nas popelje v svet – naprej.

Če pot ne pelje te nikamor,

če gaziš trnje, ližeš rane,

če trud ovir nikakor ne premaga ...

Je to še pot?

V mladosti je še čas,

da greš nazaj in greš po drugi poti!

Ko čas zaje se v ude in možgane,

človek obsedi in nemo čaka.

Sprašuje se, zakaj ni šel po drugi poti.

Je bil prepričan, da je steza trnja prava?

Je hodil, ker je ljubil svojo iluzijo?

Oh, sladka so opravičila!

A eno je gotovo:

ko ljubezen ugaša, korak težak postaja.

Kaj, ko pot ne gre nikamor?

Kaj, ko moramo obstati?

Kaj, ko moramo ustaviti vse želje?

Kaj, ko dajemo svoj eros vetru?

Naj piha veter, naj orkan bo!

Naj burja nosi zračne mase!

Naj zrak z daljav hladi mi čelo,

saj vem, od kod ta veter piha!

Vidim te, kako premikaš skale!

Kako med kamni srce iščeš.

Kako globoko vrtaš do miline!

Morda uspe ti – upanje ne mine.

Ko ti uspe, bo moje čelo vroče,

hladna moja roka bo razuma,

v dlani rdeča kepica utripajoča - 

SRCE – premagalo je samoljubje.

Nada