Še en večer preveša se v mrak.

V zavetju časa nove tkem vrstice,

pod oknom, glej, spreletajo se ptice,

na holmu kmet, utrujeni korak.

Spet dan, ki iztekajo se mu trenutki

prečrtan bo na mojem koledarju...

Meglica bdi na sanjajočem barju,

prevevajo spet znani me občutki.

V spletene krošnje črnobelih brez

se veter komaj slišno spet prikrade,

razkodra in razmrši jih v kaskade,

v dlani ujame njihov zadnji ples.

Omamen vonj, intarzije v žitu,

tam krajec prvi bledo se razvije,

luči v daljavi, uklete domačije,

kot lep in prikovan pogled in situ.

Plečat, širok, ponosen, siv in vdan,

sloni nad vsemi Krim, kakor vladar

in zdi se mi, da vse mu je vnemar,

ko ugasne zanj še en večer in dan.

Prepletam, spletam vtise v vezenini,

zapahnem duri, okna si zastiram,

kot dan nad barjem tudi jaz umiram

v zavetju časa in odet s spomini.

Brezinbor