Oslušni, kaže mi, ja sam
tvoja neprolaznost
Pomijeranjem pera
drugo oko motri
mrtvu pticu na crnom čokotu
a u pozadini vidim
i čujem kako ponoćni kosac
ljulja lunu i kako loza
prodire u jezovit huj
hropteći u kamenu
Oslušnem i duboko šutim
presahle glase
u kodovima riječi
(prste kroz kosu
u jatu statičkog elektriciteta)
hlad što zamire
u studenim gorama
Da me nisu pregazile
uzaludne užurbanosti i višak
ispraznoga hoda
dugo bih ostao nad izvorom
žive zavičajne vode i dugo šutio
njenu neprolaznost u meni
(Slivno, novembar 1998.)
pregazlie...? Lapsus.
LpM
Zanimiva neminljivost, ki ji je treba natančno prisluškovati v tišini ... čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: mirkopopovic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!