Ko se sonce zlije v belo
in nebo izvodeni,
se obzidje bo pregrelo,
prhlo listje poleti,
in ko se bo brstje vnelo
me razstavi, dih zažgi.

Naj borovcev šum poseže
v najine golote dno
in v zeleni kamen vpreže
ost hlepenja trmasto.
Ta kljub koroziji reže
s krikom moro najino.

Ko bo senca ščip prebila,
bom le zate slikala
bežne vznike v plast akrila,
z risbo v srž ponikala,
svojo drznost bom prelila
v brezna nemogočega.

Lidija Brezavšček - kočijaž