Poletje

Priveži se

name,
kot
se privežejo ladje
ob
star pomol.
Naj mi že enkrat vržejo vrvi,
da zvežem
odvečne
bolečine.
Odstri mi kristal srca
in
vrni mornarjem

ter

ribičem

prgišče soli.
Zapluj po meni v dolgi frfotajoči obleki
in
pogumno zakoraj
v
najkrajšo noč.
Kjer je jasa porasla z gosto praprotjo, tam ni nepotrebnega brbotanja
in
nič
se
ne
blešči.
Znašla sva se v zavetišču izgubljenih paradigem.
Tu sem že večkrat prezimil poletja.
Tu je zgolj trenutek, ki traja v nedoločen čas
in
te
vsake toliko malenkostno oplazi
zadaj
po
vratu.
Sploh ti ni jasno, kdaj se bo zgodil prelet spenjenega vetra.
Enostavno smo zgrajeni 

iz

prekomernih občutkov

za sklepanje
kompromisov.
Vsi ti odsevi, ki tako elegantno mrgolijo

iz

morja,
reke
in
jezera
zraven je dodana še butična čokolada, polna eksotičnih dodatkov pa, da ne pozabim omeniti še
bele vizitke
polne
ljubečih
besed
ter
mojega
dednega
gomazenja po nogah.
Tla pa so še vedno tako lepo krvava, kot takrat, ko je bilo prvič, ko sva zabredla po mulju
nedolžnosti,
izvornem spoznavanju
in
poželenju
drugdrugega.

Jernej Jager

Komentiranje je zaprto!

Jernej Jager
Napisal/a: Jernej Jager

Pesmi

  • 22. 06. 2022 ob 07:39
  • Prebrano 299 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 163.42
  • Število ocen: 6

Zastavica