“S tem, da njo in dekletce obvarujem vsakršne nesreče, nisem odvzel ničesar svoji krivdi, ki leži v preteklosti … ta preteklost mi že vse življenje požira polovico sedanjosti in bodočnost, koliko mi je še preostane, mi odžira drugo polovico …”

To je verižna igra:

meni je pomagal on,

jaz pomagam njej,

ona pomaga …

Na koncu je ... kot premikajoča se 

balanca,

drseče povprečje,

izenačenje, izničenje,

skupinsko;

skupen "velik" nič.* —

Beli šum.

Bela — lisasta,

zapacana.

Ravna.**

_________
Opomba: Besedilo v narekovajih (za naslovom pesmi) je iz romana Lojzeta Kovačiča, Kristalni čas.  
* Ostane pa entropija.
** Angl. flat. (Za morebitne interesente astrofizike: gl. geslo "flat universe".)

Mirjam Dular