Sončava zliva se kot medičina,
polzi med veje, trave, v polja, hiše,
z njo posladka se jutranja tišina,
dokler je zvok ne zagreni, poriše;
in ko razmŕši sonce si praménje,
se en sam las odplazi prek zavese,
na ustnice potoči mi medenje,
zdrobi se v zbujanje, po njem raztrese.
Kot slednik s prsti greš po topli poti,
spet lačen, s svojo žejo me opiješ,
in kot se jutro vrača zmeraj sproti,
v brezčasju ljubljenja me spet razkriješ.
Kot uro s sipkim peskom me obračaš,
ko jemlješ me in s tem vso živo vračaš.
Hvala ti za tako čudovit, liričen izpev, Poetesa Irena!
Leo večer ti želim,
Sašo
Irena, ti nas z vsako objavo razvajaš s svojimi prekrasnimi verzi. Hvala ti!
LpM
Kot uro s sipkim peskom obračaš,
ko jemlješ me in s tem vso živo vračaš.
Irena, poklon,
Stojan
Hvala, Sašo.
Izmed pregretega betona te lepo pozdravljam.
pi
Hvale tebi, Maki, za branje, lep komentar in s tem vzpodbudo zame.
Pozdrav in veliko hladne sence :)
pi
Hvala, Stojan, pa morda na snidenje 3. 7. :)
lp
pi
Draga Marija, hvala.
Velik objem zate <3>
Rajko, hvala.
Čarno je to živjenje :)
lp
pi
Irena, se vidiva 3.7.:-)
Lp,S
Lepo. Spet en sonet za pohvalit
zmoti me le tole nepotrebno podvajanje tukaj:
spet lačen, žejen, z žejo me opiješ,
morda bi popreprostila: spet lačen, s svojo žejo me opiješ,
?
Seveda, tudi lahko, bolj preprosto :)
Hvala, Lidija.
lp
pi
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!