Življenje je moje dobilo pomen,

ko opit od ljubezni, bil to sem jesen,

ti nežni pogledi, poljubi, strasti,

spet srečen sem bil, ker bila moja si.  

Potem pa si rekla trikrat mi ne,

tako brez besed odaljila si se,

že drugič v življenju odšla ti si vstran,

kaj razlog tega je, res iščem zaman.

Bil sem naiven, bil sem odkrit,

se nisem pretvarjal, lahko sem zabit,

sem mislil iskreno, ljubil iz srca,

a zgleda, da to je premalo za dva.  

Žal rekla mi nisi razloge v obraz,

za vse te trenutke za tist’ lepi čas,

vem, v sebi me ljubiš, to rekla si mi,

kaj se je zgodilo, a sploh si to ti?

A spet govorijo, da nisem za té,

a spet jih poslušaš, ne mariš za mé,

le drugim verjameš, a meni ne,

tišina ta kruta pove mi zdaj vse.

Ne slišim nič več prelepi tvoj glas,

si preveč zaposlena, ne najdeš si čas,

saj nisem bedak, razumem kako,

poizkušaš otresti se me tako.

Zdaj drugim se smeješ, imaš se lepo,

ponoči pa sami ti res je hudo,

zanikaš, da v duši me ljubiš zelo,

si nočeš priznati in lažeš si to.

A veš, v življenju pomembno ni,

ne položaj v tej družbi, ne statusi,

pomembno je le, da srečna si,

da duša v sreči, radosti cveti.

Ne bom klečeplázil, a te ljubim zelo,

ne bom se ponujal, a vem da lahko,

srečen ti jutri ustvarim takoj,

v življenje ti vrnem vso radost, spokoj.

Ne lažem in res boli me vse to,

ko zrem v daljavo in vem te ne bo,

ne vem pa zakaj sedaj tuja si mi,

neznansko srce in duša boli.

Preklet je ponos, ko ljubita dva,

ne da ti popuščat, pokleknit na tla,

priznati napake, prositi oprost,

stopiti do mene, zgraditi ta most.

Tišina, mučnina, postane prepad,

v sebi nikol’ne pozabiš na nas,

jaz vedno bom bil tam, zunaj nekje,

ne daleč, ne blizu, en klic le do té.

A čutiš kako ti polzim iz dlani,

spet to se dogaja in kriva sva si,

iskreno, mogoče pa sojeno ni,

da skupaj sva v sreči le jaz in le ti.  

Tako pa spomini so vse kar imam,

v sebi pa vem, jaz se ne predam,

jaz vedno bom ljubil te in ti to veš,

ponos pa ti pravi vrnit’ se ne smeš!

matej99