Zjutraj sapo je zajel, a večera ni dočakal.
Na ulici mimoidočih (-m) prodajal je prigirizke,
           ko ugriznil je v kislo jabolko preizkušnje.
Ščepec soli mi je odrekel,
           le toliko da mojemu paradižniku bi okus popravil.

Uboga para, ničvredna, mar ni razumel jezika?
Ne. Eden tistih bil je v neskončni vrsti kopij,
ki življenje jih natisne in smrt pogoltne.
Še zadnjič se obupno je napihnil, kakor da je kralj sveta.
A čarovnija ni uspela. Ostal je žaba.

Mi korak predolgo ni zastal. Gnalo me je upanje,
da pred mrakom še bom našel kopijo, v kateri so barve oživele.
Razočarani, pa vseeno potolaženi smo dobrotniki sveta.
Skoz’ nas sončna luč in zrak in čista voda brezplačno priteka,

na svet skopuhov se v slapovih steka, v zameno ničesar ne zahteva.

Le kanček spoštovanja mi nakloni.
Sicer v ognju, ki (lahko) dajo ga sinje oči,
še isti hip zaustavim ti nesmiselni utrip.
Skrivnost za vselej nosim v sebi.

RAjko Jerama