Srečujem jih, pač tu in tam,
le par besed, stisk rok, adijo.
Razumem jih, da časa ni,
da vsi ti znanci le hitijo.
In pišem jim, le par besed,
ujete v ničle in enice,
en klik je vmes, samo en klik,
da zvedel bi od njih novice.
Razmišljam o njih, teh par besed,
se zdi, kot, da valil bi skalo,
saj ne zahtevam od vas preveč,
vsaj meni zdi se, da prav malo.
Spet zrem v ekran, v to okno v svet,
zastavim prazen list,
na njem izpišem par besed,
še vedno optimist ...
A jutro rano vabi me
brez velikih besed,
pod roko napotiva se
tja v prazen drevored ...
Dobro jutro
Kako tipično zate, kakor potoček, ki v ritmu poskakuje čez prodnato strugo.
...in potem (od)rešitev v zadnjem verzu.
Krasno!
Lp Rajko
Rajko, hvala za tvoje besede, lirično zveneče ..
Da, v pesmi lahko rešiš marsikaj, v življenju pa vsaj poskusiš reševati. Včasih uspe, včasih ne ..
Lep dan!
B.
Čas je tak, da vsakdo rad živi v svojem balončku. Iz različnih vzrokov. Je že tako.
Lepa pesem (*_*)
Lp,M
Marija, prav imaš. A lepo je imeti vsaj enega Prijatelja.
Pozdrav!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Brezinbor
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!