Tukaj sem in spomnim se.

Ko si rekel, da ga ni takega otoka

in tako bistrega toka.

Kjer plavala je zlata Zvezda

v miljah na rumeni strasti

sončnega zvoka.

Na skale isto še sije z zeleno

senco borovca.

Hotela bi biti ta tvoja ladja.

Da na valovih zibam se

v naročju tega pisanega parka.

Ob vzhajajočem soncu.

V zalivu upanja.

In z vetrom razprla bi bela jadra.

Pela  zgodbo mladega mornarja.

Tu sem, ja.

Na destinaciji srca.

Tu sveti se vsaka barva.

Rumena opijajoča očem sončna.

Skala bela in barva zeleno - plava.

Mojim očem skladna v barvi jadrana.

Ko sivo sidro v modro srce

globoko mi pada. 

Po poti življenja tvojega.

Pa vsak val mi nekaj da.

On na obalo gre in se vrne.

Odnese stran slano trnje.

To valovanje ples prevzame,

kot vse zapisane strani plave.

Ki še živijo mornarjeve sanje.

Na poti do otoka slave.

In galeb tu kliče nove milje

s krili deli zlate cilje.

Tu sem.

In vedno vrne se in najde me. Val.

Val z belih jadranskih obal.

Pa vsak nekaj mi da.

Pesniško dušo v pesmih morja. 

Kadar živijo barve in plovejo,

režejo valove iz modre

globine srca. 

Blanka Drnovšek