RANA URA  ZLATA URA

Sva stika taka TIK TAK, TIK TAK ,
nalogi kos ni vsak;
v umu sekunde frčijo v prazno,
vse misli nemirne porazno v tebi brenčijo.

Nebo je zgolj in samo modro,
                            kaj poleg jasnine odtenek* ti bo?             <*lastnina
Manjše zelenje vir radosti večne,
pod soncem svobodnim so urice (najine) srečne.

Prepevaj milo pesem ptica,
tiho v deželo mojo jutro_vo stopi.
Ne postoj za dolgo na veji isti nikdar !
Sosedu tudi, bratu zaspanetu,
viža tvoja bodi dar !
Osamljena uteha si, vendarle utihni nikar.

              Zaman upaš, človek, da zgaran* našel boš Boga,              

                                če iskati nisi ga začel v cvetu mladosti.         <*na stara leta

 *od Boga odtujeni> Pozabili so*, da sonce ne sledi človeški nameri,
zelo natančno (ogreje) vsakogar in svojo pot izmeri.

Kaj rojstvo je, kaj smrt - niti pomežik -
za slavnega popotnika od obzorja daljnega
do nočnih senc svetilnika.

Do včeraj čemela je blizu tvojega srca.

Prevroče je postalo zanjo,
zato odletela je nazaj domov.
Svoj puh kot zapuščino je odvrgla;
en sam (s)nežno bel
se kvišku dviga mi pred očmi,
na platnu livade, lep je gozd v ozadju.

Žarki so kot zlatniki v laseh,
ki v spanju ne vihrajo.
Drobni puhek leti, leti vse višje, 

nalik drsalcu na Rumeni reki, ki se ne meni (za nič)
(niti) za zeleno, ki se preliva v modro.

TIK_TOK, TIK_TOK usode je zvok.

RAjko Jerama