"Čarobnost se zgodi, ko se začno pisati spomini in ko skok v priznanje zaustavi dekadence. Tisti dan postaneš slep za resnico, in hkrati srečen v svoji bedi. Vse to je jasen odmik - poslan tja daleč čez planke - poln radovednosti, ki navdihuje, opogumlja in opolnomoči z vizijo, da je vredno občasno ljubiti tudi demone s peresno lahkobnostjo, ki traja. In ko nekega popoldneva končno prideš po sebe, ugotoviš, da si pravzaprav ves čas skrivoma ljubil iz gole koristoljubnosti. Kasneje ugotoviš, da si za voljo svobode pripravljen iti ponovno na (do dobra) razpokan led, ki te ponovno zaskeli in opomni, da se usode vselej znova povračajo, reciklirajo in se, izbljuvane iz globočin na novo servirajo. Razlika je zgolj v drugačni mentaliteti. Pri tem pa ne gre za nihilistično paradigmo, ki spretno zamegli stvarnost. Pa si ob vsem povedanem še vedno upate trditi, da se vse našteto že ni nekje udejanjalo? Morebiti pod neko drugo a hkrati identično dirigentsko palico? Nevem no... Zgolj kot razmislek in v poduk. Oprostite torej za dež, ki pojenja. Oprostite za ta trpek hlad. Oprostite za vse pridušene korake ter mnogo preglasne tone. Oprostite za surove poglede. Oprostite za oguljene besede, s katerimi sem vas ure in ure trpinčil, vi pa ste me zvesto poslušali. Verjemite mi - biti kapo in bičati jetnike ujete v barake, gradove, celice in ti pod vekami cvetijo stalaktiti ko zebe - v telo in dušo, čeprav se bliža poletje, ko za lep čas slečemo bolečine - zares, to ni enostavno. Sploh, če moraš ukaze izvrševati po direktivah oblastnikov. Oprostite za širokogrudno hinavščino ter izneverjenje. Oprostite za kisel smeh in sladek jok. Tukaj je umrlo dvaindvajset tisoč ljudi, pa ne zaradi vojaših spopadov, pač pa zaradi brezmadežnega uma, ki je posledica vsakokratnih padcev, spotikanj, spoznanj, ter krutih dejstev, da je vsakdo tu zgolj zase. Sedaj si pojdem poščetkat zobe, vi pa pojdite v dan, kakor, da se vse to nikoli ni zgodilo."
Gospodar strahoma srkne poslednji požirek jutranje kave, si z glavnikom razčeše skuštrano brado, položi dlani na mizo, pogleda v smer vaze, v kateri se bohotijo rožnato rdeči popki potonik, in s konico levega očesa ošvrkne zatirance.
... in tako se godi že tisočletja in tisočletja ...
Nada... Ja imaš prav - karavana gre dalje... Vedno! Hvala za odziv. Lp, J
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Jernej Jager
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!