Od jutri dalje, plujemo naprej - svobodni

"Čarobnost se zgodi, ko se začno pisati spomini in ko skok v priznanje zaustavi dekadence. Tisti dan postaneš slep za resnico, in hkrati srečen v svoji bedi. Vse to je jasen odmik -  poslan tja daleč čez planke - poln radovednosti, ki navdihuje, opogumlja in opolnomoči z vizijo, da je vredno občasno ljubiti tudi demone s peresno lahkobnostjo, ki traja. In ko nekega popoldneva končno prideš po sebe, ugotoviš, da si pravzaprav ves čas skrivoma ljubil iz gole koristoljubnosti. Kasneje ugotoviš, da si za voljo svobode pripravljen iti ponovno na (do dobra) razpokan led, ki te ponovno zaskeli in opomni, da se usode vselej znova povračajo, reciklirajo in se, izbljuvane iz globočin na novo servirajo. Razlika je zgolj v drugačni mentaliteti. Pri tem  pa ne gre za nihilistično paradigmo, ki spretno zamegli stvarnost. Pa si ob vsem povedanem še vedno upate trditi, da se vse našteto  že ni nekje udejanjalo?  Morebiti pod neko drugo a hkrati identično dirigentsko palico?  Nevem no... Zgolj kot razmislek in v poduk. Oprostite torej za dež, ki pojenja. Oprostite za ta trpek hlad. Oprostite za vse pridušene korake ter mnogo preglasne tone. Oprostite za surove poglede. Oprostite za oguljene besede, s katerimi sem vas ure in ure trpinčil, vi pa ste me zvesto poslušali. Verjemite mi - biti kapo in bičati jetnike ujete v barake, gradove, celice in ti pod vekami cvetijo stalaktiti ko zebe - v telo in dušo, čeprav se bliža poletje, ko za lep čas slečemo bolečine - zares, to ni enostavno. Sploh, če moraš ukaze izvrševati po direktivah oblastnikov. Oprostite za širokogrudno hinavščino ter izneverjenje. Oprostite za kisel smeh in sladek jok. Tukaj je umrlo dvaindvajset tisoč ljudi, pa ne zaradi vojaših spopadov, pač pa zaradi brezmadežnega uma, ki je posledica vsakokratnih padcev, spotikanj, spoznanj, ter krutih dejstev, da je vsakdo tu zgolj zase. Sedaj si pojdem poščetkat zobe, vi pa pojdite v dan, kakor, da se vse to nikoli ni zgodilo."

 

Gospodar strahoma srkne poslednji požirek jutranje kave, si z glavnikom  razčeše skuštrano brado, položi dlani na mizo, pogleda v smer vaze, v kateri se bohotijo rožnato rdeči popki potonik, in s konico levega očesa ošvrkne zatirance.

Jernej Jager

Nada

Poslano:
01. 06. 2022 ob 06:33

... in tako se godi že tisočletja in tisočletja ...

Zastavica

Jernej Jager

Poslano:
01. 06. 2022 ob 19:41

Nada... Ja imaš prav - karavana gre dalje... Vedno! Hvala za odziv. Lp, J

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Jernej Jager
Napisal/a: Jernej Jager

Pesmi

  • 31. 05. 2022 ob 18:17
  • Prebrano 435 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 141.56
  • Število ocen: 4

Zastavica