V hlapnih počasi  

izhlapel je vonj bevande.

Nekam v stanje. Med nastankom

zarje in zvezdo, ki nosi nove sanje.

Morda pa, 

kjer rodi se največ sanj. 

V vonju sveže pokošene trave. 

Med oblaki dima cigarete prižgane 

ob prvi skodelici dišeče kave. 

Ko roka sama piše misli neubrane. 

Da vsak vonj lahko vsaj malo ostane. 

Tisti vonj vina 

v barvi plamena rubina. 

Ki zdaj spi natočen v kozarcu 

rujnega spomina. Včasih bil je 

nemogoč. Mogoče pa izgubil 

se je v noč. 

Medtem, ko na zemljo zvezde 

lijejo. In nastane tempelj tihi. 

Izgubi se v goreči iskri in v 

prazni steklenici. 

Ampak spomini se 

v preteklosti odprejo. 

Znajo, da objemajo. 

Skozi pesem oživijo. 

Žalostno al veselo. 

In z vonji večno vrejo. 

Blanka Drnovšek