Neskončnost je razkrita,

narava barvita,

ko me prevzame večnost,

v šibkem telesu prebudi molčečnost.

Ironija vsakdana,

postane bridka omama,

kadar pomislim na čas,

ko pogledal si še moj obraz.

Kompleksna tvoja karikatura,

obupna frizura,

ima vsak dan nasmejana lica.

Ampak zate ostajam le skica.

Obujam tihe spomine, 

ki rišejo globoke ureznine.

Solze oskrbujejo krvavitve,

četudi niso zmočne celitve.

Likovno se izobražujem, 

ko nad sabo se hudujem,

da bila bi tvoja karikatura,

v množici sem le cenzura.

Iščem v večih glavah le tvoje poglede,

ko dihaš v skupini svoje črede.

Sestavljam si očesni mozaik,

iz teh starih skupinskih slik.

Votlo od znotraj je moje telo,

ko zlije se s temno nočjo.

Vanj absurbirajo se temni žarki,

ki še čez dan ostajajo v tej sanjarki.

Evforija me prevzema,

ko zdaj te druga z besedami objema.

Vračaš ji ta čaroben pogled,

saj privlači te njen sijajen izgled.

Čakanje na pomlad,

in vsak drug letni čas,

poda mi iluzijo,

ko misli na okrog frčijo.

Nikoli ne bom občutila te sreče,

kot takrat, ko izmenjevala sva si besede ljubeče.

Iz oči mi sije obup,

ko obdaja me neznosen hrup.

Ednina postala mi je domača,

saj srce tvoje me zavrača,

ko v njem ne najdeš zadovolsjtva,

tega svojega vesoljstva.

Bolečino krpa kava,

morda še kakšna hujša navada,

ko mine ta občutek, 

da sem le izbrisan osnutek.

Oh, ko bi le vedel, kako boli,

kadar brišem rdeče solze iz oči.

Da bi le vedel, kako mi je mar,

kadar iz tvojih ustnic ne sije čar.

Karkoli naredim,

vse odnese strupen dim.

S seboj naj vzame še memoare

in vse tvoje čare.

Otožno se počutim,

s srcem sesutim,

tistim, ki zate ni dovolj,

tistim, ki opazil si ga le zgolj.

Tukaj zdaj sedim in mislim,

s svojim obrazom kislim,

kako naj odmislim tvoj nasmeh,

ko izstopa izmed vseh.

Papir prenaša to trplenje,

in nehote nočno bujenje,

ko po mojih sanjah se sprehajaš,

čutim vsak preplah, ki ga navajaš.

Radio že zdavnaj je obmolknil,

ko prevzel me je tvoj vpliv.

Ne slišim več lepih novic,

v svetu polnem takšnih krivic.

Erozija postala je preveč boleča,

ko duša postala je govoreča.

Opazi že ta realizem,

kakšen vpliv imaš na ta organizem.

Jesen čakala bom le zate,

ko veter pihal bo čez trate,

ona srečna bo s teboj,

ne pa tako, kot jaz nocoj.

Amoris