Jaz poet, ujet v čustvih melodije,

kjer tvoja misel speča zopet me oblije,

da v lastnih solzah žalosti utapljam oči,

utrujene oči, od vseh misli in laži,

skrivam si resnico, ki vam ljudem ni znana,

da mi ta ljubezen žal ne bo priznana.

Kriv sem jaz! Priznam! Spet še sam ne vem,

ne vem ne zase, ne vem al' upati še smem?

Želim pred vsemi, da bi te lahko objel,

če bi zares bilo, ne bi si sam verjel.

Kot sončnica, ki vedno k soncu daje glavo,

bi ljubil te, namenjal večno bi ti slavo!

Takoj odideš v višji svet, med bogove,

ko jaz ostajam sam, priklenjen na okove,

okove žalostne ljubezni polne greha,

ko te ne poznam in ne poznam več smeha.

Iz tebe ne beži pogum, beži le strah,

strah v tvojih očeh, ki se raztrese v prah.

Rad bi božal te, kot sonce boža nežno

in ljubil te, kot mati ljubi te hvaležno.

V tebi videl sem pogum in vso oblast,

ko dajal sem poljube in izkazal strast,

ni na svetu več besed, ki bi kazale,

da jočejo se solze, saj same so ostale.

VonMann