samota
na dosegu roke v preletu
osamljen galeb piše božji dan
čez reko brez imena
z očmi deževnega neba
jadra
kjer se lomi veter
vrtinči samotnost
sivine brez konca
vse bi rado narisalo človeka
s poljubi drobnih kapelj
s krili željnimi prostora
z bolečino rojstva
dihom zastrtih planin
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: miko
- 15. 05. 2022 ob 23:17
- Prebrano 399 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 134.25
