Katero pleme te ne pozna
faraon
Skarabeji ti lezejo iz ust
sin sonca
napiti so krvi
trohnobe
svinčene teže sarkofagov
Od kod so misli
ki ti govorijo da si bog
Vse za lepo prizorišče
On je vsemu pripravil Smrt
On je Večni
Kje bo tvoj pocinkani nasmeh
Ostal bo vonj po sprhnelih povojih
O Njegovi dobroti pa se bo širil glas
Ker Njegove so žitnice
Njegove so vode neba
On je vsemu podaril življenje
V tebi pa ni dobrote
ki sebe imenuješ Vladar
in v železnem okovju
sežigaš svoje otroke
Ljudje smo po svojem poreklu "visokega rodu," toda večina slednikov časti idole, ne da bi prepoznali, da v njih tiči nepredstavljivo.
Eden takih, sodobnih idolov je nacija. Glorificirani tribalizem s svojim svetim klanjem. V sami sredi zla, vidim hlapčevsko mentaliteto in svetohlinstvo. Da bi postal več kot si, se moraš samopoveličevati, kar je v nacističnem obredju in praksi več kot razvidno. To je, moraš malikovati, idejo, vodjo, narod, dom-ovino, denar, tega žalostnega boga sveta. Pri tem moraš zgrešiti, kar je v resnici sveto, če kaj takega obstaja.
Ponižati moraš svojo žrtev na raven stvari... četudi le s čečkanjem po zidu.
Morda je pesnikovanje ravno nasprotno opravilo.
Je mogoče malikovati boga. In to je res, večji kot je njegov bog, večja je človekova beda.
Ja, Svit, reducirati nepredstavljivo na raven predstavnosti ali pa izmaliciti obliko do neprepoznavnosti.
Nepredstavljivo je, da se ravno podoba kaže kot sveto, pogled pa tisto, v čemer se skriva sodba. Resnica je namreč toliko to kar vidim (vidja, sanskrt), kot je to kar vem.
Lp
In koliko teh faraonov še danes hodi po obličju Zemlje. In tlači in gazi vse in vsakega. Pod seboj.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: miko
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!