V strugi močne reke,

seseda se mogočen most.

Ni videti moči oseke,

ko neustavjivo odnaša mojo mladost.

Do konca mostu še malo je,

a kaj ko jaz tega nočem,

morda sreča čaka me drugje,

ko mislim o vsem mogočem.

Mar je res tukaj že konec?

Je res prišel zame čas,

da me položijo v lonec,

ko rekel bom na glas:

"Tokrat ste si vzeli zame čas,

ko se za vedno zrušil je moj most.

Vedno bil sem le okras,

naj okras bo moja kost."

Amoris