V hipu mi misel poskoči v Kozino,
poljubi Patričko in že nad gladino
zadarske rive zre v modro globino.
Švigne na Vransko, v Brodeh vse pozdravlja,
v Ljubljani se izpred Prešerna postavlja
v ožarjeni Susi Berbera oslavlja.
V Daržilngu šeta po čajni plantaži,
v Lahoreju Iqbalu grobnico straži
v Šempetru se zlije v ropot na montaži.
Tišina noči Isfahana ji godi,
v Mysoreju v gaurijev čredo zre v vodi,
nato se po Münchnu lagodno sprehodi,
Prek Salzburga šine nad Aman in v Quetto,
in v Hunzi na jaku zre v starko izžeto
poboža še v Puškarju vodo presveto,
zatem pa se vrne še preden svetloba
prišla je od sonca do miznega roba,
kjer pesnik zamišljeno lešnike zoba.
Na višjem nivoju nam Lila obeta,
da misel bo z znanjem in sebstvom vkup steta
vso vednost prenesla v obliki paketa
na točko izbrano v neskončnem prostorju
sestavila sebstvu telo na obzorju
iz vsega kar najde v trenutnem okolju.
Pa naj še kdo reče, da ni od svetlobe
sile hitrejše, ki šviga skoz grobe
plasti zraka, zemlje ... Celo skozi dobe.
pozdrav duši popotnika,
Če ne bi videl, ne bi verjel, da kraji so lepi, ki jih naštevaš.
Lp Rajko
Živela, misel - popotnica! :)
LP, L
Lidija, hvala za ____________
lp
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Tomaž Mahkovic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!