TA VEČNI TRENUTEK


Sapice igrajo se z bilkami,
regrat meri se s krasoticami,
katerih imena mi niso poznana,
lepota zvabi me na plano zarana.

Koliko kimanja nežnih cvetov,
elegance v gibih, neslišno z vseh vetrov
zame pričaran dehteč je poklon,
za plesom in v njem biva, se skriva le On.

Čeprav vetra ne vidiš, veš, da je tu,
od pradavnine za namen domišljije,
globoko v nedrih Zemlje, namenjen planetu,
v meni brbotajo vrelci onkraj privida materije.

Potem pa, družba ubežnikov, premisli vnaprej:
”Mar bistvo najdeš na policah omar?”
Še preden ujame te smrt se zavej,
si ti njen al’ ona v času je tvoj gospodar.

Obleke ponošene, zaprašeni spomini,
je vse lepo, še najmanj tisto, kar je zavoženo.
Otročje obnašanje vnovič bo ponovljeno,
razvlečeno v telenovelo, gol si ostal na čistini.

Drugje v zraku brenčijo roji čebel, metulji plavi vmes,
ko nekdaj ptičji napev na meji odmeva,
od nas razen nasmeha nič ne zahteva
v zameno, za moj dan, ki je pristno vesel.

Kapljice, lesketeče se v soncu,
ki po nevihti so privrele na plan,
v želji nedoumljivi, v hipnem preblisku,
blagodejno pršijo, *zmočijo vsako hrapavo dlan.

Prelep je ta svet iluzije duha -
čeprav nenehno poka po šivih,

(znova in)    znova rodi se v srcih   (vseh živih),

saj edina priča te pripovedke,
te zgodbe se ne naveliča,
zanjo (mu) ne zmanjka posluha.

*  enako zmočijo

RAjko Jerama