Praznih rok razdajam neme stihe,
prazne statve predejo meglice,
v prazna gnezda ujele so se ptice,
slišim vsepovsod le prazne vzdihe.
Polnil rad bi roke, polnil stihe,
v statve vpletal cvetje, poljski mak,
v gnezda ujel vsaj krike črnih srak,
izvabil zopet radostne bi vzdihe.
Nizko, nizko črnobela streha
svoj svinčeni plašč pritiska name,
včasih upanje vzplamti, a vzame
spet ga senca zabljenega greha.
Slikam v jutru novem staro sliko.
Modra, rjava, bela in zelena,
trudim se z vsebino in obliko,
ne uspe, ta pesem je zgubljena.
Zabljenega greha?
Lp, Bojan
Poslano:
26. 04. 2022 ob 09:12
Spremenjeno:
26. 04. 2022 ob 09:21
Stara oblika "pozabljenega". V pesmi Peščeni čas smo razložili besedo.
Lp
B.
Vse jasno. Nehote sem pomislil na - "zab(e)ljenega greha". Malo se šalim. Lp, B.
Bojan, morda zabeljen greh ni slaba ideja, čeprav greh je greh.
Pozdrav!
B.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Brezinbor
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!