tvoja višnja.
Razkošna kupola
je nemirno kipela v nebo
in odpirala oči v pomlad.

Ti je nisi več videl.
Nisi zmogel odpreti vek,
ko so ti šepetali o njej...
a mokra sled je bila vzdih bledega lica.
Ujet v svet prehodov in senc -
ko se besede, dotiki in vonji
spremenijo v nekaj drugega...

Predice so v drugo prerezale nit.

Utihnilo je žvrgolenje,
bolečina je iz brezvetrja
pritiskala k tlom.

Vejica cvetoče višnje
te je pospremila na pot.
Pot,
ki je za nas nevidna.

nada pecavar