še vedno te vidim z luno v očeh
nad izlivom najinih tišin
sokol nosi tvojo dušo
miže vem
leti tja daleč preko naju
preko izmišljenega roba časa
preko igre svetlobe in teme
mimo vprašanj
o katerih nežno molčiva
nekoč
ko bo že vseeno
ti bom zašepetala
kaj sanjaš ko ne sanjaš
katere misli odlagaš ob ležišče
spomini katerih dotikov
zbujajo lakoto tvoje kože
vse vzporedne svetove
sem stkala v mehko preprogo
po gozdovih diši
po življenju
po aprilskem dežju
samo leziva nanjo
ljubi moj
ko bo že vseeno
ti bom zašepetala
kaj sanjaš ko ne sanjaš
katere misli odlagaš ob ležišče
Tema za razglabljanje ...
Lp, Stojan
Pesem kot nadomestek za pogovor ... Kako se ti zdi, če bi črtala zdajšnji zadnji verz?
Lp, Ana
Pozdravljena Ana! Predlog sem upoštevala in dodala "samo" v predzadnji verz. Da se pesem ritemsko in vsebinsko zaključi. Hvala za komentar.
Lp, Polona.
Super je, čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: poetesa
- 23. 04. 2022 ob 14:48
- Prebrano 437 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 269.13
- Število ocen: 12