Brez vonja, barv, nekako prazen zrak
polega jajčeca v besede, dihe,
kot žabe mrestijo pod kljuni srak,
v mehurčkih ujčkajo se misli tihe.
Zato, kar vdihnem, prej živó poslikam
z rjavo s kolovozov, s poljskih brazd,
s pomladno, ki spet dana je zelikam,
pa modro grem med poke sive krast.
Takrat odlomim košček, dva, sončave,
postanem vitez, v roki meč žareči
in v borbo s praznostjo grem vere prave,
kot križar sekam črn bršljan dušeči.
Spet glas kali pod krili ptic obsodbe
in strga z duš Mefistove pogodbe.
Prebujenje diha iz tega tvojega soneta ... čestitke,
lp, Ana
Hvala Svit, za branje in dotik.
lp
pi
Najlepša hvala, Ana.
počasi se zbujamo, se zdi, a se :)
lp
pi
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!