Ko zaplujem med spomine te bom vprašal ali pričakujeva naraščaj?

Bo tistega dne gozd še ležal v molku?

Bodo vrt na okenski polici še obrasle robide?

Je prav, da zdaj jadra odvržem med galebe - ter tako brezglavo odvihram med korake opustošenih ladij?

Ta svet  vendarle ni zgajen samo za naju, da bi nama namenil enakovrednost in naju tako pripravljena zleknil med odeje.

Pretvarjam se, da počneva prav, ko na obalah večnosti zapuščava objokane otroke.

Ko potonem med valove - mi boš ti še zvesto sledila?

Sva še mornarja zasidrana v enakih ribiških mrežah?

Sprenevedaš se - in zanikaš, da sem ti sploh kdaj postavil nekaj tako povsem normalnih vprašanj o odrazu življenja?

Jernej Jager