Jednom ću – ja, baš ja –
biti bista,
spomenik na, oh, malenom prigradskom trgu,
i tada ću – ja, baš ja –
u tami gledati ljude koji se tajno ljube,
jer to niko, ah, više niko činiti neće.
Jednom će meni – baš meni –
postolje zapišavati izgnanici
i paliti vatre i deliti reči,
verujem:
to mesto sveto biće,
mirno i tako prazno
od svega što sam ja – baš ja.
Iz rukopisa
Hvala, Nikita.
Lp
Vlada
Biti spomenik in brez besed / premikanja prisostvovati nadaljevanju vrste (za katero se zdi, da tudi izumira ...), čestitke,
lp, Ana
Hvala puno, Ana.
Lp
Vlada
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vladimir Vuković
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!