Poškropi me z modro
Stopili skozme so neznani stvori,
sta naježila kožo groza, srh,
kot da nahajam se v fantazmi nori,
otresla sled puščeno sem, poprh,
ostanek, prah, ki pušča korenine -
res nekaj je prešlo me kakor mrč
in skoraj zabolel je dih zlobnine,
ki stisnil je vso moje bitje v krč.
So dušejedci, ki pustijo past,
zato pretipam vsako črko misli,
da ni ostalo seme zla za rast,
da ne gradi me pekel v svoje svisli.
Če na bel pivnik drobec téme kane,
napije hitro ga, on (se) prevzame.
Zelo pomenljivo, mojstrsko izpeljane misli, Poetesa Irena! Kot vedno je pomladno zelena tvoja poezija ...
Naj te pocrklja sončen dan,
Sašo
Klasika sve govori, Irena. Bravo.
''... ostanek, prah, ki pušča korenine -
res nekaj je prešlo me kakor mrč
in skoraj zabolel je dih zlobnine,
ki stisnil je vso moje bitje v krč.''
Imaj se lijepo,
Katica
Hvala, Sašo.
Pomlad s temnimi sencami. Upam, da izginejo - čim prej.
Lp
i
Prav lepa hvala, draga Katica.
Objem
pi
o, kako fajn ... Ne, ne bomo se pustili, a ne? !
LP, lidija
Hvala, Lidija. Ne, ne bomo.
lp
che pi :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 14. 04. 2022 ob 07:45
- Prebrano 719 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 302.52
- Število ocen: 15