Napoji me, vas, z melodijo otroštva,

Kjer je mama zibala mojo zibelko.

Želim se ogreti s čarobno pesmijo,

In z nežnim glasom, kot piščal.

Spomni me, draga, kako so tu pele ptice,

Ko so se zbirale in pile vodo ob potoku.

govori mi o brezi, ki pripoveduje bajke

Šepetajoči listi v soju poletnega dne.

Spet me vodi po stezah na travnik,

Z bosimi nogami, ki pobirajo roso.

Želim si torej spoznati pametnega fanta,

Da bo nekoč potegnil mojo kito.

Ogrej mi roke s sveže obdelano zemljo,

Naj zavoham seno,

Nalij mleko domače krave,

V paru s peno, vendar čez rob! ..

Vas je tiho in se zdi, da ne sliši,

Postala je skrivnostna v predzorni temi.

Pokleknila je, draga, in ne kliče na obisk,

Prilepila se je na zemljo kamor segajo nizke hiše.

Кристина Анастасия Верас Брзин