
zate sem pogrnila mizo
usedi se kot gospodar svoje usode
kuhinja diši po kruhu
in kaftan šumi okoli golih gležnjev
v tanko steklo sem natočila zlati smeh
in svoje telo odprla pesmi ljubljenih žensk
daj
odgrni rjuho
rimska cesta se skriva pod njo
Brezinbor in Irena .. hvala za vajin odmev. :))
Hvala, miko. Včasih rabimo pravljico za lahko noč. :))
Lp, Polona.
Pesem, v kateri je toliko vsega, (predvsem neskončnega hrepenenja), da se te mora dotakniti ...
Lp
Hvala, Lidija, za tvoj dotik.
Lp, Polona.
Komentiranje je zaprto!

Napisal/a: Polona Campolunghi Pegan
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!