Peti letni čas
Pojdiva tja, kjer sonce ne zaide,
kjer mesečina te zavije v preno,
kjer tistemu, ki sanja ni vseeno,
ko sanja se dosanja in odide.
Tam ti si spet podoba mladoletja,
dekle iz sanj, ki stvarnost so postale,
moč vetra si, ki se zaganja v vale,
obuja sen, spomine na poletja.
V obleki dolgi iz najtanjše svile
v naročju plahe nežnosti pestuješ,
na ustnicah, ki med so tople pile
že nove verze v oblake snuješ.
In mine zima, mine še poletje,
jesen se v goste sive megle skrije,
pomlad izprazni zadnje koše cvetja,
ko peti letni čas za naju vzklije.
Nihče ne ve zanj, skrit je le v nama.
Ves nov in mlad le naju se dotika,
portret je duš, neskončno lepa slika,
kjer ti in jaz v njem sva končno sama.
Čudovita! Tako nežna, da se bojiš dihati ob njej, da se ne zlomi ... Čestitke!
Lp, Polona
Polona, hvala! Kar zadihaj, ne bo se zlomila ...
Pozdrav!
B.
O, kako bi bilo lepo iti v to smer. Hvala za prekrasne verze, ob katerih bralec postaje mlajši, kot je v resnici.
LpM
Maki, hvala za lepo izrečeno misel. Naj se udejanja.
Pozdrav!
B.
Brezinbor, čestitke k še eni rahločutni pesmi z izvirno metaforiko, ki bogati domišljijo v želji po odkrivanju skrivnosti petega letnega časa ...
Lep pozdrav,
koni
Koni, hvala za dotik. Lepo si zapisala. Ob takih besedah meni zmanjka besed.
Naj ti bo lepo!
B.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Brezinbor
- 09. 04. 2022 ob 08:39
- Prebrano 374 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 259.98
- Število ocen: 10