Vsaka noč, ki nima zvezd je ista,

kakor prazen dan in misel tista,

ki me nate vsako noč opomni,

me kot mesec polni nate spomni.

In paradoksno spremlja me samota,

ko pred očimi odvije se golota,

zdaj spomin se nate mi predvaja,

misel nate se težkó odvaja.

Če vedel bi, kako se svet vrti,

bi vedel tudi kje nocoj si ti,

seboj le tebe nosim in srcé,

srcé, ki ni ga več, ne ve kam gre.

In kot subjekt, motiv si poezije,

pesmi, ki tó ljubezen ti izlije

in zdaj pred resnico zatiskam si oči,

ko spoznam, da njega ljubiš ti.

VonMann