Ni glasba, to, v kar sem oblekla ta popoldan.
Papirnato letalce je,
ki z nasmehom čaka, da se nanj vkrcava skupaj.
Da preletiva griče zamujenih priložnosti,
se naslonjena na topli zrak povzpneva do vrha poželenja
in se z vriskom in smehom spustiva strmo navzdol.
Tik nad tlemi uspeva narediti obrat proti soncu
in se, če pogledaš s tal, pomanjšava v drobni piki,
ki se topita v zahod.
Le večer, rahlo pijan, vidi najine resnične nakane;
ni stvari, ki je njegovo staro srce še ni doživelo.
On ve, da čisto potiho premikava zemljino os,
da pohujšljivo spreminjava poti ptic selivk,
žgečkava morje z napačnimi tokovi
in prepričujeva mlade breze v greh,
ko jim kaževa slike grčavih hrastov.
Dobrohotno se zamaje in nama pomežikne,
preden ga noč popolnoma izrine z zabave.
Ve, da letališče ne čaka na naju.
In da bo jutro neprizanesljivo.
Do takrat pa nama privošči oboje:
tako klavir kot saksofon.
Iz srca izpeta pesem, Polona; z občutkom si odela besede v nasmeh pomladnega dne ...
Z lepim pozdravom,
Sašo
Hvala, Sašo. Včasih je občutek vse, kar rabimo, da se dan nasmehne. Lep dan ti želim.
Polona
Čudovitoooo, meni se smeji s papirnatega avijončka.
Poetično, dve drobni piki, ki se topita v zahod (*_*)
Lep dan, Marija
Ojla, Marija! Naj se ti smeji še naprej :). Hvala za odmev.
Lp, Polona.
Ljubezen, uresničena samo v vzporedju neke druge realnosti, je v to pesem sedla nežno, klavir in saksofon naj odmevata. Do jutra ...
LpL
Hvala, Lidija! :)
Lp, Polona
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Polona Campolunghi Pegan
- 05. 04. 2022 ob 22:17
- Prebrano 695 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 248.15