srd zaradi pritlehnosti

je megla razuma

ki skriva pot pred koraki

na že tako zaviti cesti

v rdečino obzorja

z luknjastimi obljubami

pitajo zavist soseda

gasijo ognjišče

nevidnim stanovalcem hiše norosti

v predmestju sanj

popackane kravate bingljajo

čez napete srajce

na semnju rokohitrcev

kjer še beračem vzemajo vbogajme

za slepeči lesk pločevine

pesnik pozna svoj dolg

zato kot prekarec

v podobi kemika

vztrajno izpareva zlo

iz spojin vsakdana

igorj