Te tožne njive, travniki in jase,

podoba moja, kakor prazen list.

Preteklost vse bolj srka vame čase,

ko svet je bil nebeško bel in čist.

Osvajal sem gradove, trge, mesta,

na konju Rosinantu, Don Kihot,

široka, dolga, pred menoj me cesta

brez konca je vodila vsepovsod.

Izbiral sem, izbiral, ne izbral,

saj vse kar je ponujal mi ta svet,

nekoč, tako sem mislil si, dejal,

osvojil bom čez dolgo vrsto let.

Ne uide mi ne ura, ne minuta,

vsi dnevi varno so nekje zloženi,

uživaj, fant, kaj zate noč prečuta

v večnosti življenja sploh pomeni?

Vabile so me muze in sirene.

Mašil si nisem voska v ušesa,

zaklical tja sem med visoke stene,

priklical včasih pekel in nebesa.

Vonj morskih pen in tožen krik galeba

zarisan tam v preteklosti samuje.

Mar res bilo je vsega tega treba,

se res tako skozi življenje pluje?

V pristanu varnem barka je oteta.

Le plima in oseka se dogaja,

a lepše je, ko jadra so razpeta,

ko pluje se od tod pa vse do kraja.

Brezinbor