Čeprav samo veter si, ki hladi zgarano telo,

ali svetloba le, ki mavrično izrisuje moj svet;

v mehkobi vode zdaj spet te prepoznam,
na dan priplava naj vsa resnica.
Preprosta, da skoznjo nam življenje vlivaš  -

si mati, ki neguje na stotero načinov.

Kakor sveže puščavske noči imaš svoje skrivnosti,
za lačne, otrple, utrujene beduine kot ogenj
prasketaš pod zvezdnatim nebom.

Tudi zemlja je rodovitna, zgolj po tebi cvetoča, okrasna.

Kot prostor in čas vseskozi dihaš, se širiš in krčiš,
ker edino tak hočeš biti.

Vse si v vsem, nikomur enak,
nisem jaz tisti pravi junak.
Sam presodi! Sem tvoj ali nisem?
Brez Tebe sem največji nič.

RAjko Jerama