“ … ker otrok vsako reč jemlje z močjo realizma, ki je v odraslih že zaspala.”
Večni otroci,
stihotapljeni v duše
pesnikov,
široko razpirajo
svoje radovedne oči,
kot da bi čofotali
po toplih lužah
(trans)poletnih neviht.
_______
Opomba: Besedilo v narekovajih je iz romana Lojzeta Kovačiča, Kristalni čas.
Zanimiv je ta dialog s citati iz Kristalnega časa ... odstranila bi le ne? v oklepaju ... zanima me tudi pomen prečrtanih besed v tem ciklu,
lp, Ana
Draga Ana.
"ne?" vsekakor lahko odstraniva, je bil že od začetka (le) patetičen vrivek.
Prečrtane besede ... težka so tvoja vprašanja postala ... To so ... besede, ki lahko so v pesmi, lahko pa jih tudi ne bi bilo. Če se jih briše, pesem (= kompozitum besed, ki poskuša zabeležiti miselni tok/preblisk) ravno tako "stoji". Če bi ostale, (lahko) podelijo pesmi/verzu drug/dodaten pomen. Avtor(ica) se torej nikakor ne more (noče!) odločiti, da bi jih brisal(a), saj jih potem bralec ne bi mogel videti in razmišljati o različicah (pomena). Zato jih raje "samo" prečrtam, kot to brezskrbno omogočajo urejevalniki.
Menim, da bom to "tehniko" v bodoče uporabljala tudi sicer, pri "običajnih" poemah.
P. S. Ne vem (še), če je posamezen pogovor za obravnavati individualno, tj. izven sklopa. ("Ciklus" mi ne sede. Ciklično razumem bolj sklenjeno kot celotno.)
Zanimivo, Mirjam, tudi posrečeno, seveda pa je potrebno vsakič premisliti o tem, da tista prečrtana beseda res povzroči možnost dodatnega pomena, interpretacije (in ne le, da izzveni kot črtanje odvečne besede), všeč mi je, da si odstranila ne? (ki je videti bolj kot samospraševanje o (ne)vrednosti zapisanega),
čestitke za tale meddušni pogovor,
lp, Ana
Hvala, Ana.
Kje npr. pa prečrtana besede izzveni kot le črtanje odvečne besede?
Večkrat kot bi dodala nov pomen (na hitro, šibam na delavnico) ...
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Mirjam Dular
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!