Bila sem tvoj trenutek,
kapljica vode,
ki izpari v zraku.
Mislila sem,
da bo trenutek postal večnost,
da bo kapljica vode postala morje.
A nekaj se je zgodilo v tebi,
spoznala sem to v tvojih besedah,
ki so iz ognja strasti prihajale kot plamen,
ki ugaša in se spreminja v pepel.
Vem,
da ne bi smela upati,
ne bi smela verjeti,
verjeti,
da bo tokrat drugače.
Morala bi oditi,
še predno se je vse dobro začelo,
ko je bil še čas.
Sedaj je prepozno.
Ponovno sem dobila udarec na isto brazgotino,
katere rana se še ni zacelila od prejšnjega padca.
A ker sem močna,
grem s pokončno glavo naprej
in bogatejša za novo izkušnjo,
grenko, a poučljivo.
In s spoznanjem,
da se zgodbe včasih ponavljajo…
/6.januar 2009/
BlueRose