Verjela sem,
da me potrebuješ.
Verjela,
ker sem želela verjeti.

A vsaka tvoja beseda je bila laž.

Kako naj povem,
da sem utrujena od teh laži,
da ne želim več teh laži,
ko govoriš mi,
da kljub vsemu pomembna sem ti.

Res ne veš,
da laž isto boli,
kot je bolelo priznanje,
da ljubiš njo.
A s tem ko lažeš,
lažeš sebi in lažeš njej.

Vem,
da sem včasih naivna punčka,
ker vse verjamem,
ker preveč zaupam.

A verjela sem in ti verjamem,
ker te ljubim.

Vem pa da ni laž,
da spet si z njo,
da spet ljubiš njena usta,
da ljubiš njeno telo.

Res sem verjela,
da me potrebuješ.

A to je bila lažna iluzija.

Vem, da me ne želiš več ob sebi,
ker ne potrebuješ mene,
kajti sedaj imaš njo.

Verjemi,
ljubila sem te – zdaj ne,
verjela sem ti – zdaj ne,
sovražila te nisem- zdaj te…

Pa te res lahko sovražim?
Mislim, da ne …..

... ker te še vedno ljubim ...

/5.november 2008/

BlueRose