Spomini naju vežejo premnogi:

Iz ulice doma bila sva iste,

Mladost preživljala oba v tem istem

Okolju v miru, bratstvu sva in slogi,

Nekoč, ko je bila še bivša Juga;

Užila ves njen čar sva, duh in hibe.

Je zdavnaj suha že te reke struga,

Ušle v povodnji so številne ribe

Gostačit v tujstva vode gonobeče.

Odšel še ti s trebuhom si za kruhom

V tujino. Kdaj vrneš se nazaj? Ne veš.

In, če bi hotel, vrniti se ne smeš!

Celo življenje z domotožnim duhom

Ubijal se boš tam za košček sreče.

Spanje razuma poraja pošasti.

Imel sem sen, bil sen je strašen, grd.

Morilec sem postal, ki te v oblasti

Obupa silnega je spravil v smrt.

Ne vem zakaj sinoči v snu, brez prič,

Ubil sem te tako - za prazen nič!

Je zvezdna noč ob vodi mirujoči.

Umetnik v svoj odsev strmiš in točiš

Grenko si vino smrtnega strahu,

Oprezno zad prihuljim se, te pahnem

V vodó, kjer dolgo te držim na dnu

In slednjič dušo Bogu tam izdahneš ...

Celo življenje, vem, sanjal bom ta sen,

Umrem, ne da njegov bi zvedel pomen.

Matej Krevs