Napotim tja se v dan ves obetaven,
paleta v roki, slamnati klobuček,
pa nekaj čopičev, papir, stojalo,
načrtov polno, da bi dih jemalo,
popoln uspeh, kot do zaklada ključek.
Na klopi ob starem hrastu se udomim,
pejsaž barvit je, sonce, mir, šuštenje,
tu tam že komaj slišno žvrgolenje ...
Je vse to res, že skorajda podvomim.
Kaj naj moj gib tej sliki še doda?
Pa saj je vse skončano, narejeno,
pokvaril bi s potezami spleteno
popolno sliko spečih trav, neba.
V visokem barju tu in tam še sneg
in gole veje brez, osamljen bor,
tam vresa rjava, praproti počez,
v modrini kosmov belih plahi beg.
Podleski so pobarvani in ujeti
v še suhih travah speče rjave ruše
kot balzam vse je in zdravilo duše
le biti to kar sem, čutiti smeti.
Znenada severnik zaveje, prihrumi,
odpihne list, prevrne mi stojalo,
klobuk tja v rjavo praprot zavihti
a malo vzel je, več se mi je dalo.
Prijatelj, spomnil si me: včasih smo vozili stare avtomobile, ki občasno niso hoteli vžgati, in kaj: malo smo porinili, pa je šlo...
LpM
Maki, res je kar se avtov tiče,
jaz vedno sem v rezervi imel bicikel.
Pozdrav
Pesem, ki me je nasmejala
Me veseli, čeprav ni bil to ravno moj namen :-)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Brezinbor
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!